Očetu in strokovnemu sodelavcu Ivanu Bogovčiču smo z organizacijo in donacijo pomagali pri postavitvi razstave TRIPTIHI, ki jo je Ivan pripravil ob svoji 70 letnici rojstva. Predstavil je sedem triptihov na katerih je upodobil člane svoje družine in prijatelje.
Likovna kritičarka ga. Ana Stibilj Šajn je za katalog zapisala: Ivan Bogovčič, akademski slikar in restavrator specialist, je tokrat pripravil razstavo s povsem jasnim konceptom, razstavo, ki predstavlja sedem triptihalnih kompozicij za njegovih sedem križev ter pet »plakatov« s spomini,podanih v obliki najrazličnejših dokumentov, zapisov in čisto drobcenih, na nek način intimnih podatkov, segajočih še v njegova študentska leta, pa do recenzij, objavljenih v katalogih oz. zloženkah ter medijskih odmevov, ki sojih bile deležne njegove razstave. Eden izmed posterjev pa je namenjen predstavitvi avtorjevih starejših likovnih del. Spoj avtorskega dela z dokumentarnim gradivom predstavlja nekakšno osebno inventuro, »medijsko«raznoliko in osvetljeno iz heterogenih zornih kotov.
Razstava, ki je dolgo zorela v umetniku samem, naj bi po prvotnem planu obsegala večje število triptihov, je pa odločitev za sedem tovrstnih kompozicij utemeljena in simbolno pomenljiva. Avtor na njih nadaljuje s tisto motiviko, ki ga je, ob zahtevnem in preciznem delu restavratorja, nenehno zanimala in na nek način celo sproščala, saj mu je dopuščala avtorsko svobodo in mu dajala možnosti osebnega ustvarjalnega izživetja. Portretno slikarstvo, ki je najzahtevnejše področje med figuralnimi vsebinami, je namreč paralelno spremljalo njegovo prvenstveno restavratorsko delovanje. Pota likovne interpretacije njegovih portretnih izbrancev so bila različna, je pa slikar vselej z njimi dokazoval, da je njegovo zanimanje usmerjeno v preseganje t.i. idealističnega portreta oz. fotografsko natančnega upodabljanja. Slikarjevo upodobitveno prizadevanje je namreč segalo v globino portretirančeve duše, vstopalo v stanje njegovega duha in tako skušalo preko likovno-izraznih sredstev podati psihološko poglobljeno upodobitev ter s tem razkriti skrivnosten notranji svet posameznika.
V ožji izbor portretirancev so tokrat prišli slikarjevi najdražji, njemu še posebej ljube osebe: žena Lučka (slika »Radosti«), mati Marija (»Minevanje),sin Jure (»Predanost«), sin Luka (slika z naslovom »Neskončnost)«, vnuk Leon(»Leon, kralj živali«), Franci Petrič (»Duša, le pojdi …«) in Emilijan Cevc(»Hommage Emilijanu Cevcu«), ljudje, ki so neločljivi del njegovega življenja oz. so, vsak na svoj način zaznamovali njegovo življenjsko, pa tudi poklicno pot.
Ob izvrstnem poznavanju in obvladovanju klasičnega figuralnega slikarstva avtor skozi ustvarjalni proces išče skladnosti s svojim portretirancem. A ne leto! Likovna prizadevanja ne usmerja le v zunanjo podobo, temveč se z vso predanostjo posveča značajski analizi obraza, s katero vzpostavlja osebno identiteto in notranjo svojstvenost posameznika. Uresničuje portretne zahteve po podobnosti, tiste, katere izrazno-sporočilni del je razkrivanje posameznikovega notranjega življenja. Portretiranec je upodobljen rafinirano, v umirjeni, obvladovani in dorečeni obliki, z drobnimi, premišljeno pozicioniranimi potezami, s katerimi večplastno tke slikovni organizem.
Bogovčič ob izostrenem občutku za barvno modelacijo sprošča močan koloristični naboj. Z barvami vnaša v svoje like oživljajoči moment,življenjski nemir, razkriva pa tudi oseben pristop do barvnega obravnavanja. Bolj kot občutene, mehke valerske stopnje, ga zanimajo izrazita barvna naglaševanja, celo ekspresivno žareči kolorit, kot dediščina fauvističnih reminiscenc. Barve namreč v podobotvorni proces vstopajo z izrazno, sugestivno in sporočilno močjo.
Drža in umestitev portretiranca predstavljata nadaljevanje zgovorneslikarjeve predstavitve posamezne osebe. Portretiranci so dominantno umeščenina slikovni oder, najpogosteje v klasični »en face« postavitvi, pa tudi vrahlih zasukih. Predstavitve so le izjemoma celopostavne, največkrat pa podanev različno obsegajočih delih (doprsno, do pasu), pri tem pa živo in narativnovpete v kompozicijsko dogajanje.
Prostor ozadja pogosto vsebuje elemente, preko katerih avtor natančneje definira portretiranca, spregovori o njegovem življenju, o njegovih navadah,zanimanjih oz. o poklicnem delovanju. Posamezne rešitve celo namigujejo na uporabo nekakšnih novodobnih atributov, v katerih je zajeto bistvo predstavitve. Zgodbi o portretirancu sledi nadaljevanje na levem in desnem krilu triptihalnega slikovnega odra. Motivi na posameznih krilih so kot nekakšna oblika likovnega parafraziranja z osrednjim, nepremičnim delom. Tako so rože, ki spremljajo ženino upodobitev, motivno drugačna pripoved, ki pa dodatno osvetli osebo in njeno ljubezen do lepot narave. Takšen slikarjev pogled je uporabljen pri vseh rešitvah. Morda idejni višek doseže pri vnuku Leonu. Bogovčič se je namreč odločil za prisvojitev in reproduciranje vnukovih risbic ter tako naredil otroški portret še bolj zgovoren.
Nosilec zapisa pa ni le likovna trilogija »biografskega romana«, saj ima njegova pojavnost povsem drugačen pomen. Avtor se namreč s takšnim slikovnim nosilcem spogleduje z gotskimi krilnimi oltarji. Forma slik z gibljivima kriloma prinaša dve podobi ene same slike: odprto – »praznično podobo« in zaprto – »delavniško«. Ko bodo portretiranci skupaj s slavljencem – avtorjem zaključili praznovanje, se bosta stranski krili zaprli in pred gledalcem se bo pojavila nova, vsakdanja slika, ki pa je prav tako povezana s portretirancem,ki ostaja za zaprtimi »okenskimi oz. oltarnimi« krili. Tako lahko zunanje in notranje upodobitve razumemo kot poglavja ali nove scene na odru življenja posameznika. Kompozicija z osrednjo predstavitvijo lika Franca Petriča,odgovornega urednika Družine in avtorja zbirke »Duša, le pojdi z mano«, se v delavniški verziji preobrazi v zimsko veduto Rateč, njegovega rojstnega kraja, ki je vir razpletanja pripovedi na stranskih krilih. Vsaka slika je lahko celota zase, lahko nastopa kot samostojna likovna in vsebinska entiteta, a zgodba vendarle zaživi šele s širšim, vseobsegajočim in s tem kompleksnejšim pogledom ter se spremeni v enotno likovno-biografsko pripoved.
Bogovčič, ki se na samostojen in avtorsko samosvoj način izraža na področju slikarstva, je tudi v preteklosti svojo ustvarjalnost povezoval z umetnostnozgodovinskimi dosežki, s svojim profesionalnim delom. Slikarski poklon je namenil kar trem pomembnim Janezom: iz Radgone, Ljubljanskemu in iz Kastva, trem velikim mojstrom gotskega obdobja in našega okolja.
Sedaj je vez z gotiko ohranil preko krilnih oltarjev (oblika gotskega oltarja), ki so postali zanimiva in hkrati sporočilno uporabna forma njegovega portretnega slikarstva.
Slike so ustvarjene v tehniki jajčne tempere, ki predstavlja še en Bogovčičev pogled nazaj, v delo starih mojstrov tabelnega slikarstva. Jajčne emulzije in številni lazurni nanosi omogočajo doseganje posebnih efektov. V formalnem pomenu slike premorejo palimpsestni značaj in tako posredno postajajo prispodoba človeka, njegove »plastene« osebnosti, njegovega zorenja, pa tudi slikarjevega postopnega in dolgega razmišljanja o portretirancu. Prepričljivost njegove podobe je namreč dosegel z »nanašanjem« misli in spoznanj o njem. Z ustvarjanjem rokopisnih fragmentov v tehniki »pastiglia«, ki jih prekrije in deloma tudi zakrije barvna plast, je želel naglasiti osebno noto in s tem dodatno opredeliti portretiranca. Uporaba različnih tehnik je vseskozi v»službi« slikarjeve želje po izraznosti in sporočilnosti, z njimi pa »preverja«tudi lastna znanja in vedenja o likovni umetnosti, o tehnikah in tehnologiji. Posredno s palimpsestnim učinkom ohranja nerazkrito in nejasno spodnjo plast, ki v simbolnem pomenu objektivizira notranje bogastvo človeka in njegove enigme, ki kljub potovanju v posameznikovo notranjost ostajajo neodkrite, torej skrivnostne.
Ivan Bogovčič je tokrat svoja slikarska dela posvetil ljudem, ki so mu dragi. Naredil jih je prepoznavne v njihovi zunanji pojavnosti, ekspresivnost podob pa je dosegel s psihološkim poglabljanjem v figuro. Pri samem likovnem snovanju ni razkrival le svojega portretnega izbranca, ampak tudi sebe, svoj ustvarjalni značaj, svojo sposobnost ustvarjanja vezi med preteklim in sedanjim, med »občo« in povsem osebno motiviko. Stičišče teh dveh raznolikih svetov pa je avtor sam, je njegova misel, njegov kreativni duh, so njegova vedenja in je želja po novih izzivih.